8. aprila 1692 v Piranu se je rodil kot četrti otrok materi Caterini in očetu Gianantoniju.

1702 je končal osnovnošolsko izobrazbo pri redu sv. Filippa Nerija (kjer se danes nahaja Mediadom Phyrani). Tam naj bi spoznal prve elemente glasbe in violine.

1706 je v Kopru končal srednjo šolo humanističnih ved, kjer se je učil tudi glasbo: ločeno violino in teorijo.

1706 je v Padovi začel s študijem prava, a ljubezen do sabljanja je bila večja. Želel je ustanoviti šolo sabljanja v Neaplju in ga poučevati.

1710 se je v Padovi poročil in kmalu odpotoval na romanje proti srednji Italiji.

1711 je prispel v Assisi, kjer se je resno lotil študija violine in teorije s patrom Černohorskym.

1713 se je vrnil v Padovo. Z ženo sta se preselila v Benetke, kjer sta se preživljala z njegovim učenjem in nastopi.

Med letoma 1713–1717 je koncertiral v:

• Cremoni, kjer je spoznal skladatelja in glasbenika Gasparja Viscontija.
• Anconi, kjer je v pustnem času igral v orkestru tamkajšnjega gledališča.
• V Camerinu je prav tako nastopal v lokalnem gledališču v času pusta.
• pogosto je potoval v srednjo Italijo.

1716 je v Benetkah prvič prisluhnil velikemu violinistu iz Firenc, Francescu Mariji Veraciniju. Odločil se je, da se bo vrnil v Ancono, kjer bo nadaljeval študij tehnike igranja, medtem pa je njegova žena Elisabetta nekaj mesecev preživela v Piranu.

1721 se je z ženo preselil v Padovo. Prevzel je vlogo prve violine in skladatelja v baziliki sv. Antona.

Med letoma 1723–1726 je bival v Pragi, kjer se je družil s prijateljem in kolegom, violončelistom iz Bologne, Antonijem Vandinijem.

1728 v Padovi je ustanovil svojo zasebno glasbeno šolo, imenovano Šola narodov.

Med letoma 1733–1738 je bival v Rimu s prijateljem in glasbenikom Vandinijem, kjer sta nastopila na koncertu za kardinala Fabia degli Abati Olivieri.

Od l. 1740 dalje je nastopal v Ferrari in Bergamu. Prav v Bergamu si je poškodoval roko, kar ga je močno prestrašilo. Njegovo življenje in preživetje njegove družine sta bili odvisni od njegove prvobitne dejavnosti glasbenika in virtuoza.

V Castelfrancu je pogosto preživljal počitnice z ženo.

V Benetkah je nastopal na številnih koncertih.

Po l. 1765 je prenehal nastopati, izjemoma je nastopal za posebne goste v ožjem krogu znancev.

Večkrat so ga povabili, da bi se preselil v Nemčijo in Francijo, a je vabila odklonil in raje ostal v Padovi, ki jo je imel za svoj drugi dom.

26. februarja 1770 je umrl doma, po svetem maziljenju; do zadnjega trenutka mu je ob strani stal prijatelj Vandini.

Pokopan je v cerkvi sv. Katarine ob svoji ženi.

Zemljevid Tartinijeve poti se nahaja tukaj >.